Z RUTKO NA POT expand_less
Sprva videl sem le košček blaga,
pogled pa segal je dlje, prebudil duha.
Želja tlela je, čast krepila se,
znanje in pogum sem zbral,
obljubo dal.
Zdaj iz tega blaga moja je rutka.
Saj: “ko enkrat obljubiš,
obljubiš za vedno.”
Rutka nas povezuje skupaj zdaj:
Gremo tja, kjer vse barve so sveta,
pisani okrog vratu
pripadamo drug drugemu.
Gremo tja, kjer vse barve so sveta,
križ ob poti še stoji
in skavtski duh nas poživi.
Puščava močno sled, živiva kreposti.
Skupaj odkrivava svet
in skavtske norosti:
bobrov trden jez, rdeče rože kres,
tabor nasmejanih src in srečno pot.
rutka moja še zdaj, skavtska obljuba.
Saj: “Ko enkrat si skavt,
skavt ostaneš za vedno.”
Rutka nas povezuje skupaj zdaj:
Gremo tja, kjer vse barve so sveta,
pisani okrog vratu
pripadamo drug drugemu.
Gremo tja, kjer vse barve so sveta,
križ ob poti še stoji
in skavtski duh nas poživi.
Bobri – trden jez!
Volčiči – dober lov!
Izvidniki – vedno pripravljeni!
Popotniki – srečno pot!
Saj: “ko enkrat obljubiš,
obljubiš za vedno.”
Saj: “ko enkrat si skavt,
skavt ostaneš za vedno.”
Gremo tja, kjer vse barve so sveta,
pisani okrog vratu
pripadamo drug drugemu.
Gremo tja, kjer vse barve so sveta,
križ ob poti še stoji
in skavtski duh nas poživi.
Saj: “Ko enkrat si skavt,
skavt ostaneš za vedno.”