Starček (V naši ulici) expand_less
V naši ulici, v bloku, starec je živel,
bil je slep, nikoli videl ni svetlobe.
Vsako jutro, zgodaj zjutraj,
v parku je sedel
in tam krmil svoje je golobe.
Bil je vedno nasmejan
in strašno pameten,
zato smo ga otroci imeli radi,
vabil nas je k sebi
in govoril nam o vsem,
o soncu, o življenju, o pomladi.
A nekoč sem mu priznal,
kako se mi prav čudno zdi,
da vse stvari pozna,
čeprav jih nikdar videl ni.
Na te besede se je le nasmehnil,
pobožal me po glavi in dejal:
“Zapri oči, zapri oči,
le tako boš videl bistvo vseh stvari,
zapri oči, zapri oči,
naj te blišč ne preslepi,
s srcem glej in ne z očmi,
s srcem glej,
če hočeš videti, zapri oči.”
Otroška leta so minila,
kakor mine vse
in starček je že dolgo pokopan.
Vse, kar je ostalo,
so njegove zgodbice,
lepe, neverjetne, kot iz sanj.
A življenje teče dalje
in ne meni se za nas.
Spomine na mladost zabriše čas.
A ko v samotnih urah zrem v daljavo,
zdi se mi, da slišim starčkov glas:
“Zapri oči, zapri oči,
le tako boš videl bistvo vseh stvari,
zapri oči, zapri oči,
naj te blišč ne preslepi,
s srcem glej in ne z očmi,
s srcem glej,
če hočeš videti, zapri oči.”