Se spomniš trenutka expand_less
Se spomniš trenutka,
ko prvič si ogenj prižgal,
obrazov, s katerimi
na novo si pot se podal?
Se spomniš potepov, se spomniš,
kako smo iskali zaklad sred' noči,
povezani v duhu branili zastavo, odkrivali skrite sledi?
Čarobno nebo
se zdaj v nevihti nad nami iskri,
črni žamet temine
nam krade stezo izpred oči.
Pesem preteklih dni nam daje moči,
obljuba še v srcih gori,
nevihta je lepa, odpira obzorja,
po njej se nebo spet zjasni.
Pridi, primi se vetra in
objemi ga in zapleši z njim.
Ti in jaz kot nekoč skupaj bova šla,
kamor naju ponese vihar upanja.