Legla sem v travo expand_less
Légla sem v travo
in gledala sem v nočno nebo,
v vsákem živcu je trepetal
brezdanji mir.
Pila sem vonj ugášajočega dne,
veter je nosil šepet čez gore.
Kako naj dojamem brezkončnost?
Kako naj dojamem,
da se vesolje nikjer ne začne?
Kako naj ti torej dokažem nebesa
in ti s prstom pokažem Boga?
V dlani sem zajela toplo rjavo prst,
ki v sebi skriva usodo vseh ljudi.
Ti in jaz sva zapisana njej,
zato pa prijatelj verjemi mi.
Kako naj dojamem brezkončnost?
Kako naj dojamem,
da se vesolje nikjer ne začne?
Kako naj ti torej dokažem nebesa
in ti s prstom pokažem Boga?