Tam na vrtu Oljske gore expand_less
Tam na vrtu Oljske gore
naš Zveličar sam kleči.
Smrtna žalost ga premore,
on krvavi pot poti.
In še hujše so težave:
vidi strašno Golgoto.
A učencev trudne glave
trdno spe, počivajo.
Že sovražni roj prihruje,
Iškarjot ga sam pelja,
Jezusa tam poljubuje
in sovražnikom izda.
“Koga iščete?” jim reče.
Od strahu popadajo;
on pa se braniti neče,
rabeljni ga zvežejo.
Se trinogi togotijo,
krotki Jezus le molči,
ljudstvo pada v hudobijo:
“Križaj, križaj ga!” kriči.
Iz ljubezni do Očeta
in do grešnih nas ljudi,
za dolgove vsega sveta
božje Jagnje v smrt hiti.
Tuj sodnik zdaj jagnje sodi,
za nedolžnega spozna;
truma zunaj v jezi blodi,
utolažiti se ne da.
“Nič ne najdem!” Poncij vpije,
“Strašne smrti vreden ni!”
“Le na nas naj se razlije,”
ljudstvo kliče, “njega kri!”
Roke si Pilat umije,
Jezusa v smrt izroči,
grozno breme hudobije
ljudstvo njemu naloži.
Gora strma, teža bridka,
križ težak in pot je trd.
Jezus gre pa brez počitka
voljno za nas v bridko smrt.