Vi oblaki ga rosite expand_less
Vi, oblaki, ga rosite
ali zemlja naj ga da!
Ve, nebesa, ga pošljite
skor’ Zveličarja sveta!
Milo so ljudje zdihvali,
v grehih in temi ječali:
Bog je bil zemljo preklel,
greh ljudem nebesa vzel.
Oče večni se usmili
zemlje bridkih bolečin;
da bi se ljudje rešili,
se ponudi Božji Sin.
Angel počasti Devico,
prvo v čednosti Kraljico.
Vse izpolni nje srce,
kar Gospod ji zapove.
Zgodba sveta in vesela
je odprla vsem nebo.
Glej, Devica je spočela,
Večni je sprejel telo.
Pred Gospoda pokleknimo,
se za milost zahvalimo!
Blagor tebi, revni svet,
greha kmalu boš otet!
O Zveličar, pridi skoraj,
spolni, kar srčno želim:
moč prinesi mi od zgoraj,
da se čisto spokorim.
Mir nebeški nam dodeli,
naj ga uživamo veseli;
zberi nas na sodni dan
med ovce na desno stran.