Marija, kličem te expand_less
Mojstri dobrih del, sejalci lepih fraz,
ponujajo osamljenim besede, prazne;
razletijo se, ko v njih iščem svoj obraz, ničesar ni, le upanje in ti.
Marija, Marija, kličem tvoje ime!
Bolečino le tebi zaupam,
le tebi odpiram srce.
Marija, Marija, kličem tvoje ime!
saj si sama dovolj pretrpela,
razumi me!
Nimam več moči, z grenkobo v očeh,
trenutek za trenutkom,
dan za dnevom, kličem;
prazne so dlani, izginil je nasmeh,
nikogar ni, ostal sem sam s teboj.
Marija, Marija, kličem tvoje ime!
Bolečino le tebi zaupam,
le tebi odpiram srce.
Marija, Marija, kličem tvoje ime!
saj si sama dovolj pretrpela,
razumi me!
Nikogar ni, besede so zgorele,
le jaz in ti ostala sva sama.
Pred tabo zdaj ponižno sklepam roke
kot otrok, Marija, kličem te!
Ave Maria Gratia plena,
Dominus tecum, Benedicta tu,
Ave, ave Maria.
Sam, sam ostajam,
le s stene smehlja se
tvoja podoba, Marija;
glej, spet zaupam v življenje,
saj mislim, da razumem,
mislim, da razumem tvoj nasmeh.
Marija, Marija…