Brez besed expand_less
Včasih obstanem pred Tabo brez besed
in Ti vedno vprašaš, kaj mi je.
Meni se zdi da podira se moj svet,
ti pa s križa brez besed nasmehneš se.
In neha boleti, kar je bolelo.
In krvaveti, kar je krvavelo.
Svet spet stoji, sonce še greje,
Kristus s križa se mi smeje
in z nasmehom odrešuje brez besed.
Včasih, ko ne vem, kaj naj storim,
pridem vprašat, če imaš odgovor zame.
Pred oltarjem svoj križ odložim
in brez besed z nasmehom
vzameš ga na rame.
In ni težko, kar me je težilo.
Ni žalostno, kar me je žalilo.
Svet še stoji, sonce spet greje,
Kristus s križa se mi smeje
in z nasmehom odrešuje brez besed.
Vem, da z besedo se je vse začelo,
z besedo eno si ustvaril svet,
ko občudujem Tvoje delo,
vedno obstanem brez besed.
Ti si beseda učlovečena,
večna neustvarjena,
Ti si beseda izgovorjena,
čisto vsakemu podarjena,
da v njem živiš, rojevaš, dihaš, si.
Brez besed
bova obstala, ko napočil bo moj čas.
Vem, da z nasmehom
me objel boš spet
in brez besed pobožal moj obraz.
In bo končano, kar se je začelo.
Umrlo bo, kar je živeti smelo.
Nov svet bo stal, sonce sijalo,
kar od križa bo ostalo
izgorelo bo v ljubezni brez besed.